V Mladosti na burji smo veseli, da se udeleženci in mentorji pri izvajanju aktivnosti dobro počutijo. Učiteljica Ksenija Francetič je z nami delila zanimivo zgodbo, ki jo rade volje delimo z drugimi.
1000 ŽERJAVOV
“Deset let po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo, 6. avgusta 1945, so pri dvanajstletni Sadako Sasaki odkrili levkemijo in odšla je v bolnišnico. Nekega dne ji je njena najboljša prijateljica Chizuko Hamamoto med obiskom pokazala, kako z zgibanjem papirja napravi žerjava. Rekla ji je: “Kdor napravi 1000 papirnatih žerjavov, se mu uresnici želja.” Sadako je začela zgibati. Uporabljala je ovojni papir od daril, ki so jih prejemali drugi bolniki, papir, ki ga je prinašala Chizuko iz šole, in celo ovitke od zdravil. Do svoje smrti 25. oktobra 1955 je izdelala 644 žerjavov. Prijateljice in prijatelji so izdelali preostalih 356 in jih položili v njen grob. Leta 1958 so v Mirovnem spominskem parku v Hirošimi postavili kip Sadako, ki drži zlatega žerjava. Danes je Sadako ena najpomembnejših oseb v mirovniškem gibanju, v njen spomin pa vsako leto z vsega sveta pošljejo na stotine senbarazov (po 1000 žerjavov, nanizanih na nitkah).”
Tako se je glasilo besedilo, ki sem ga novembra povedala učencem v 8.razredu med epoho geografije Azije. Azijo smo spoznavali skozi njene geografske in kulturne značilnosti, naravne lepote in delček njene zgodovine. Njena bližnja preteklost nam je vsem še kako znana. Z eksplozijo atomskih bomb na Japonskem se je končala druga svetovna vojna. Dogodek je pretresel cel svet in se vsem globoko zasidral v zavest. To je bilo nekaj, kar ne smemo več ponoviti. Zgodba o Sadako, ki je povezana s tem, nosi upanje. In prav to so začutili učenci. Takoj po zaključku zgodbe so me nekateri vprašali: “Učiteljica, kaj pa če mi naredimo tisoč žerjavov. Kaj se bo zgodilo?” Odgovorila sem: “ Poskusite. Verjamem, da se vam bo izpolnila vaša želja.”
In tako so začele zgibati. Kjara, Sofia, Ema in Klara. Trajalo je štiri mesece in naredile so tisoč žerjavov iz papirja. Najprej potihoma, skrivoma, potem pa vedno bolj zagnano. Vsak košček papirja so izrezale v kvadrat, ga porisale in nato zgibale. Žerjave so skrbno preštevale iz dneva v dan in tako so se množili, dokler jih končno ni bilo tisoč. Koliko vztrajnosti, potrpežljivosti, prav požrtvovalnosti. Koliko časa so vložile za željo, ki se bo izpolnila.
Nisem mogla verjeti svojim očem, ko so rekle da je v tej torbi tisoč žerjavov. Takoj sem dobila idejo, da jih nanizamo na nitke in naredimo senbaraze. Jih pokažemo na ogled še ostalim učencem na šoli. A niso želele. Skromno so jih pokazale na našem šolskem prazniku svojim staršem. Zato sem se odločila, da te pogumne deklice z njihovimi žerjavi predstavim tu v glasilu, kjer si jih lahko ogledajo vsi. Čestitke deklice. Verjamem, da na takih pogumnih in skromnih učencih svet stoji.
